Sem Soraja Rutar Slivnik, ljubiteljica vsega, kar je povezano z naravo, iskrenostjo in harmonijo.  V veliko zadovoljstvo pa mi je opravljati  poslanstvo učiteljice v Zavodu Sole Libero.

Skupaj z vami in vašimi otroki bom soustvarjala pot vzgoje in izobraževanja ter si prizadevala, da bodo otroci na tej poti ohranjali radovednost in zanimanje. Kot pravi kitajski pregovor: »Povej mi in ne bom pozabil. Pokaži mi in si bom zapomnil. Vzbudi mi zanimanje in bom razumel.«  

Zakaj odločitev za poučevanje otrok?

Že zelo zgodaj sem začela s spoznavanjem raznolikosti, tako ljudi, delovanja, naravnanosti, sprejemanja, občutenja ipd.Vselej me je poleg šolanja zanimaloše kaj več, med drugim, da spoznavam in sprejemam drugačnost, predvsem, da pridobim čim več izkušenj in iz tega potegnem ter doprinesem kar največ.Zato sem tekom šolanja opravljala različna dela v vrtcih, varstveno delovnih centrih, v domu upokojencev … Sodelovala sem tudi kot animatorka na delavnicahz otroki, starimi od 5-12 let, prav tako pa tudi delovalav Razvojnem centru kot svetovalkaotrokom in mladostnikom na TOM telefonu. Globoko v sebi sem kmalu ozavestila, da je moje poslanstvo  povezano z otroki, zato tudi odločitev za študij na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer razredni pouk. Tekom samega študija sem si nabirala ogromno izkušenj in spoznavala raznolikost otrok ter starostnih skupin. Ravno v sodelovanju s šolami in z opravljanjem nastopov z učenci po šolah sem imela moč pridobiti vpogledv vse plati poučevanja, kdaj tudi tiste malo manj prijetne. Vsak otrok je namreč individuum zase in začutila sem, tako skozi lastno izkušnjo,  posledično pa tudi skozi spekter učitelja, in si pritrdila, da so šolski normativi o številčnosti otrok po oddelkih res preveliki.Sam obseg učnega načrta innarava dela je bolj statična kot pa dinamična, bolj teoretična kot praktična in prav to je ena izmedovir za kakovostno poučevanje in izpopolnjevanje otrok na njihovih močnih področjih. »Otrok ni vaza, ki jo je treba napolniti, ampak ogenj, ki ga je treba prižgati.« – Francois Rabelais.

Vse te izkušnje so mi dale neko razsežnost in dognanje, da si sama od vzgoje in izobraževanje želim nekaj drugačnega, bolj naravnega, biti bližje otroku. In prav ta naravnanost me je pripeljala do Zavoda Sole Libero, v katerem poteka naraven način šolanja, ki vključuje ogromno izkustvenega inindividualnega učenja ter doživljajskega spoznavanja sveta v prepletu, tako v notranjem okolju, notranji učilnici kot tudi v zunanjem okolju, v naši naravni, gozdni učilnici. Otroci so na ta način v stiku z naravo, posledično pa s tem tudi v stiku s samim seboj. S tem bi povezalaslednji citat: »Vse v naravi nas stalno spodbuja, da smo to, kar smo.«– Gretel Ehrlich

Skupaj z otroki bomo v Sole Liberugradili na povezanosti z naravo, drug z drugim in čim širšemu spektru pridobivanju znanja z raznolikih področij. Osebnosem naklonjena ljubezni do petja, plesa, pohodništva, smučanja, vrtnarjenja, živali, raziskovanja zdrave prehrane in vseživljenjske osebnostne rasti.S svojimi izkušnjami in znanjem bomskozi delovanje otrokomskušala pripomoči k širitvi njihovih individualnih obzorij, da bodo tudi sami tekom svojega razvoja začutili moč in vrednost raziskovanja in bosta njihova zvedavost in radovednost vselej podprta z roko v roki.

Večkrat se vprašam, kaj je ključno, da otrokom v času odraščanja, izobraževanja nudim in jih naučim. Invedno znova pridem do istega odgovora.  Zelo pomembno je namreč, da bodo otroci spontano in nevsiljivo gradili svoj močen notranji steber, ki bo vselej kos izzivom vsakdana, da bodo znali poskrbeti zase, bodo privzgojili občutek do sočloveka, narave, skratka vseh živih bitij na našem planetu, saj prav tovrstne stvari rišejo in bogatijo našo prihodnost.

S tem, ko v Sole Liberuraziskujemo in se učimoprek izkušenj, v naravi, pod svobodnim soncem, delamo na gradnji stabilneosebnosti in razširjanjudragocenegaznanja.

Veselim se skupnega soustvarjanja na skupniizobraževalni poti pod svobodnim soncem.

Pobudniki za učenje naj bodo otroci

Otroška domišljija ne pozna meja. Na Doživljajskih uricah so se otroci med igranjem SAMOINICIATIVNO lotili grajenja hišice. S to dejavnostjo so krepili in razvijali komunikacijo in delo v skupini. Ob zaključku, ko so opisovali potek grajenja so še nevede opravili govorni nastop.

Iz takšnega dogodka bi v času našega šolanja lahko tvorili vabilo ostalim na ogled našega pravljičnega mesta in še in še in še ogromno šolskih ciljev bi lahko zajeli s to aktivnostjo, katere POBUDNIKI so bili OTROCI.

Medpredmetno povezovanje bi lahko vsebovalo spoznavanje okolja (okolica in materiali za gradnjo, živali, vreme), likovno umetnost (razvijanje občutka za stabilnost izdelka in začetki arhitekture) matematiko (število kosov lubja, otroci bi oblikovali besedilne naloge vezane na konkretno dejavnost), glasbena umetnost (petje in igranje na naravna glasbila)…